torek, 22. avgust 2017

Mamini sinčki - slabiči in divjaki



Minila so leta in sin je postal iz otroka fant, dekletce se je razvilo v dekle. Sami si že znabiti služijo kruh in kupujejo obleko. Samostojni in polnoletni so. Nadležno jim je postalo materino nadzorstvo in jezi jih njena skrb za njihova pota. Na lastne noge so se postavili, od njenega srca so se odtrgali in napravili samostojen korak v življenje. Otročja se jim zdi pokorščina do stare matere in nemožata vdana ljubezen do nje. Obzorje materino jim je preozko in njeni nauki so jim prekmečki, preveč diše po prižnicah in smejejo se jim, češ, mi imamo že svoje izkušnje.

Pride dan, ko stopi sinu pred oči mlado dekle in prestopi prag njegovega srca. Materina podoba takrat obledi. Kaj mu mar podoba ostarele matere, ko sije vanj zorna slika mlade zaročenke! Staro sliko vrže v kot in mlada, sveža podoba prevzame njeno mesto.

Odrasli so. Pa se zgodi, da matere tega ne vidijo. Večkrat imajo že odrasle sinove za otroke in hočejo voditi jih za roko, kot otroke. Žele, da bi se jih odrasli sinovi in hčere še vedno držali za krilo in živeli samo in edinole zanje. Iz teh mater govori skrito samoljubje. Gorje sinu, če stopi med njega in ženo, katero si je izbral, demon, vrag, ki ga skuša z vso silo prikleniti nase in odtujiti ženi in otrokom.

V tem, prijatelji je nevarnost in tej nevarnosti mora biti mlad mož kos. Treba je prave polnoletnosti, ne le v času, temveč tudi v značaju, da ga ne premotijo samoljubne solze in nagovarjanje, temveč da zna sinovsko vdanost in spoštovanje do matere združevati z možatostjo in dolžnostjo do svoje družine. In to, prijatelji, je umetnost. Slabiči in divjaki je ne poznajo. Le oni, kdor ima sebe v oblasti in zna najti pravo pot, ne bo zgubil ravnotežja med dvojno ljubeznijo, ki ni le zapoved na papirju, ampak resna dolžnost zapisana v srce.

Odlomek je vzet iz vzgojne čitanke Za domačim ognjiščem, ki jo je napisal Filip Terčelj. Izdana je bila leta 1927 pri Mohorjevi družbi v Gorici. Filip Terčelj je bil leta 1946 s sobratom zahrbtno ubit s strani komunistov.

torek, 15. avgust 2017

Veličina ministriranja



»Streči pri oltarju, kakor peti v koru, je po duhovništvu najvišja čast, ki jo človek lahko uživa. Strežnik predstavlja vernike in ima najbolj intimen delež pri bogatih zakladih cerkvene liturgije in obredja. To sveto obredje mora biti opravljeno s pobožnostjo, dostojanstvom in skrbjo za podrobnosti.«

To so besede kardinala Bernarda Griffina, ki je od 1943 do svoje smrti leta 1956 vodil nadškofijo Westminster. 

Ministriranje je danes prepogosto razumljeno kot stvar otrok, kot nekaj, s čimer se odraslim skorajda ni vredno ukvarjati. Še več, v marsikateri župniji ministrirajo skorajda samo še deklice, kar negativno vpliva na število duhovnih poklicev. Zato je pomembno, da ponovno odkrijemo veličino ministriranja, predvsem pa, da možje in odrasli fantje ponovno zavzamejo svoje mesto v prezbiteriju, kjer naj nadomestijo tiste, ki tam nimajo kaj početi.

Nekaj zgodovinskih primerov

Kdo je ministriral bl. Marku iz Aviana na Dunaju, tik pred začetkom bitke na Kahlenbergu, ki je odločila usodo mesta med turškim obleganjem leta 1683? Ministriral je sam poljski kralj, Jan Sobieski. Po zmagi je kralj naslednji dan svoj meč položil na Marijin oltar v cerkvi sv. Avguština in zapel zahvalno pesem.

Nekoč je živel slavni angleški kancler, drugi človek kraljestva. Vsako jutro je ministriral pri oltarju. Nekega dne se je zgodilo, da ga je obiskal nek pomembnež in to videl. Vprašal ga je, če ga nič ne skrbi, kaj bo kralj rekel na to, da tako imeniten človek ministrira navadnemu duhovniku. Kancler pa je odgovoril, da bi kralj gotovo bil zadovoljen, saj služi njegovemu kralju. To je bil mučenec nerazvezljivosti svetega zakona, Thomas More.

Papež Pij XII., znan kot »pastor angelicus« je Cerkev vodil med težkimi časi 2. svetovne vojne, ko je Evropa trpela pod nacionalsocializmom in komunizmom. Ne glede na vse skrbi in obveznosti je vsako jutro ministriral svojemu tajniku.

Ministriranje je moška stvar

Kdaj bodo fantje in možje prepoznali veličino ministriranja in se vrnili v prezbiterij? Prvi pogoj je kakovost liturgičnega življenja. Liturgija mora izražati tako mero svetosti, da moškega, ki pri njej sodeluje, ni sram, da je zraven. Odpadejo torej vse »pocukranosti«, protestantski šlagerji, bogoslužne zlorabe in »gej momenti« v stilu izmenjevanja golobčkov miru, ki so se v zadnjih desetletjih neupravičeno razširili po naših cerkvah. 

Najlažji način za dosego tega cilja predstavlja ponovna obuditev častitljivih ljudskih pobožnosti in revalorizacija tradicionalne liturgije v rednem župnijskem življenju.

torek, 08. avgust 2017

Vabilo - Tradicionalna latinska sveta maša v Grosuplju, 18. 8. 2017





»Na vseh krajih se bo darovalo in čista daritev se bo opravljala mojemu imenu« (Mal 1, 11).

Sveta maša je popolna častilna, zahvalna, prosilna in spravna daritev. Pri maši daje Jezus Očetu najpopolnejšo čast in ga najlepše zahvaljuje, nam pa daje preobilne milosti: kesanje nad grehi, odpuščanje časnih kazni za grehe, pomoč za krščansko življenje, pogum za junaška dobra dela. Po njej dobivamo tudi obilne časne dobrote.

Stara cerkev sv. Mihaela v Grosuplju stoji na griču. Okrog nje je pokopališče, ob njej pa župnišče. Parkirišče je prostorno. Naslov za vse, ki uporabljajo avtomobilsko navigacijo: Hribska pot 6, 1290 Grosuplje.

Pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved. Na voljo bodo knjige Kalvarija in maša ter Corpus Christi.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...