sreda, 17. januar 2018

Prava edinost je samo v Katoliški Cerkvi




Ta teden se v četrtek začenja molitvena osmina za edinost kristjanov. Za seboj ima že bogato zgodovino, saj se je začela moliti pred več kot sto leti na pobudo ameriškega frančiškana Paula Wattsona. S svojo skupnostjo, ki se je v celoti spreobrnila in bila sprejeta v Katoliško Cerkev, je želel prispevati k ekumenizmu. Kot spreobrnjenec se je dobro zavedal, da je pravi in edini cilj ekumenizma vrnitev izgubljenih in nasploh sprejem vseh ljudi v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Tedanji papež sv. Pij X. je blagoslovil to delo, njegov naslednik Benedikt XV. pa je spodbujal širitev te pobude po vsem svetu.

Tako se je od leta 1909 molilo z naslednjimi nameni:

1. dan: Katedra svetega Petra v Rimu – molitev za spreobrnjenje vseh v zmoti,

2. dan: molitev za spreobrnjenje vseh v razkolu,

3. dan: prikazanje judovskemu spreobrnjencu Marie-Aphonseu Ratisbonnu – molitev za spreobrnjenje luteranov in evropskih protestantov,

4. dan: sv. Neža – molitev za spreobrnjenje anglikancev,

5. dan: molitev za spreobrnjenje ameriških protestantov,

6. dan: molitev za spreobrnjenje slabih katolikov,

7. dan: molitev za spreobrnjenje Judov,

8. dan: molitev za spreobrnitev muslimanov in nevernikov.

Kardinal Giuseppe Siri, eden najodločnejših pravovernih kardinalov v burnih letih po II. vatikanskem koncilu, je nekoč izjavil, da pravi ekumenizem ni v tem, da se srečamo na polovici mosta, temveč v tem, da se v ljubezni zgradi veliko mostov, pri čemer moramo ostati na pravi strani brega. Žal so ekumenska prizadevanja danes prepogosto razumljen kot nekakšen implicitni relativizem, češ saj je pravzaprav vseeno kateri krščanski skupnosti kdo pripada. Važno naj bi bilo le, da se dobro razumemo med seboj. Tako mnenje je seveda nesmiselno. Če bi bile vse krščanske skupnosti enako zanesljiva pot do odrešenja, potem ne bi imeli nobenega resnega razloga, da ostanemo katoličani. Edini smiselni kriterij bi postalo ugodje in dobro počutje v določeni skupnosti. Čeprav moramo izboljšanje odnosov med različnimi kristjani pozdraviti, se moramo pri tem nevarnosti čedalje bolj prisotnega relativizma vseskozi zavedati ter se je varovati.

Zavedati se moramo da Cerkvi odtujitev mnogih ljudi in obstoj najrazličnejših sekt ne odvzema njene popolnosti. Cerkev ni sestavljena iz različnih skupin razpršenih po svetu, ki bi jih morali »sestaviti« kakor sestavljanko. Dokument Dominus Iesus, ki ga je papež sv. Janez Pavel II. potrdil leta 2000, pravi , da kljub razkolom med kristjani resnična Kristusova Cerkev popolnoma obstaja v Katoliški Cerkvi. Dokument priznava obstoj nekaterih drugih resničnih Cerkva, in sicer tistih, ki imajo ohranjeno apostolsko nasledstvo (episkopat) ter evharistično daritev, niso pa združene s papežem in kot posledico te ločenosti nosijo breme nepopolnega in zgodovinsko izmaličenega verovanja. Mednje sodijo pravoslavne in druge vzhodne Cerkve. Nikakor pa kot pravih Cerkva ne moremo priznati najrazličnejših protestantskih skupnosti, ki nimajo veljavno posvečenih škofov ter evharistične daritve. Zanje dokument uporablja izraz »cerkvena skupnost« ali »denominacija«. Po zakramentu krsta so sicer tudi protestanti pridruženi Kristusu, a njihova skupnost s Kristusovo Cerkvijo je zelo nepopolna.

Molimo torej v duhu pravega ekumenizma brez oziranja na mnoge pastirje, ki so na žrtveniku lažnega ekumenizma žrtvovali Gospodovo misijonsko naročilo! Ne moremo namreč reči, da nekoga zares ljubimo, če ne želimo njegovega spreobrnjenja, pa naj bo to član naše družine, prijatelj, sodelavec ali pripadnik katere od drugih veroizpovedi.

nedelja, 14. januar 2018

Maševanje ad orientem: lastno obema oblikama rimskega obreda



Pričujoči prispevek je smiselno začeti z naslednjim temeljnim dejstvom: maševanje ad orientem (proti [liturgičnemu] vzhodu) oziroma na glavnem oltarju je mogoče tudi (!) po novi obliki rimskega mašnega obreda, torej po misalu Pavla VI. (1969) oziroma njegovi zadnji redakciji (2002). Maševanje ad orientem namreč ni rezervirano zgolj za tradicionalno latinsko sveto mašo po Rimskem misalu oziroma njegovi zadnji redakciji pod Janezom XXIII. (1962), ampak je mogoče tudi po novi. V tem kontekstu je edina razlika zgolj ta, da je pri novi obliki ad orientem nekaj izbirnega, pri tradicionalni pa je to obvezno. 

Omenjenemu je koristno dodati še nekaj pojasnil, ki se tičejo predstav ali trditev, s katerimi je povezano največ predsodkov in nesporazumov:

1. Noben dokument drugega vatikanskega koncila ali dokument, ki je nastal po koncilu, ne predpisuje (zahteva) maševanja versus populum (proti ljudstvu, na samostoječem oziroma dodatnem oltarju). Maševanje ad orientem je torej tudi po novi obliki rimskega obreda povsem mogoče in legitimno.

2. Že sam misal Pavla VI., vključno z njegovo zadnjo redakcijo iz leta 2002, predvideva tudi maševanje ad orientem. V rubrikah ima namreč zabeleženo, kdaj se mora duhovnik obrniti k ljudstvu, kdaj pa ostane v svojem običajnem položaju (ad orientem, obrnjen h glavnemu oltarju, »proč od ljudstva«). Maševanje ad orientem predvidevajo tudi splošna navodila k misalu (Instructio generalis missalis Romani).

3. Trditi, da je maševanje ad orientem kakorkoli v nasprotju z drugim vatikanskim koncilom, je absurdno in krivično ter izkazuje nepoznavanje cerkvenih določil. So mar v nasprotju s koncilom vse tiste vzhodne katoliške (uniatske) Cerkve, ki maševanje ad orientem še vedno v celoti ohranjajo?! Da o pravoslavnih, ki maševanja »proti ljudstvu« sploh ne poznajo, niti ne govorimo … 

Maševanje ad orientem je nasičeno s teološko simboliko in podprto z večstoletno liturgično prakso od antike dalje, česar na tem mestu ni prostora predstavljati. Za poglobitev v to tematiko lahko služijo vsaj tri besedila:

a) pojasnilo Kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov z naslovom »Pregare 'ad orientem versus'« (v: Notitiae 29/5 (1993), str. 249), ki obravnava maševanje ad orientem v okviru novega rimskega obreda;

b) knjiga cerkvenega zgodovinarja Michaela Uweja Langa, člana Kongregacije oratorija sv. Filipa Nerija in profesorja na King's College v Londonu, z naslovom »Turning Towards the Lord: Orientation in Liturgical Prayer« (2008);

c) videoposnetek z naslovom »Catholic Mass Facing East vs Facing the People«, ki na kratko in nazorno uvaja v tematiko liturgične usmeritve. Videoposnetek si je mogoče ogledati spodaj.



 
Za konec naj v razmislek veljata sporočili Kongregacije za sveto bogoslužje, vzeti iz zgoraj omenjenega pojasnila: »Načelo enega oltarja je teološko pomembnejše od prakse maševanja v smeri ljudstva.«; »Besedna zveza 'maševati v smeri ljudstva' nima teološkega pomena, temveč zgolj topografsko-prostorski pomen. Vsako obhajanje evharistije je namreč ad laudem et gloriam nominis Dei, ad utilitatem quoque nostram, totiusquae Ecclesiae suae sanctae [v hvalo in slavo božjemu imenu, v naš blagor in v blagor celotne njegove svete Cerkve].«

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...