ponedeljek, 10. februar 2014

Gostujoče pero: Blaž Koman, Jaz in moj križ



  Prepričan sem, da je dovolj obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki ga boš smel užiti. Saj se, kajne?

Odgovor naj vsak zadrži zase. Ker pa sem drzen mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«

In čakam. Kakšno minutko, dve … celo pet, celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil. In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.

Sedaj pa pojdimo malce k številkam, ker me to dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na vseslovenskem popisu prebivalstva.

Pa se lotim seštevati 1+1, kolikor mi moj omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se - križajo vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka, seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.

Kaj to pomeni? To pomeni, da bi moral vsaj (!) eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!) – biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10 minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave, zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?

Vendar pustimo svet številk in statistike ter poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel takšni tezi.

Vera je zagotovo osebna stvar, kajti, ker je vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre. Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa bo moja vera trdna.

The Sign of the Cross - msgr. Jean-Joseph Gaume
Druga teza pa se napačno tolmači, zaradi nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi, torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po Evangeliju.

Krščanska vera ni skrivaška! Ni in nikdar ne bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti k tistim na dnu?

Kako bi deloval sveti Frančišek? Ali sveti don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj »osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?

Tudi sedanjega priljubljenega papeža Frančiška nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred poganskimi prijatelji.

In med tem, ko si mi ne drznemo javno oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo, kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih »duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …

Zato pomisli naslednjič, ko boš videl ubogega na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju, ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška, zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska, življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?

»Vsem pa je govoril: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.'« (Lk 9,23)

4 komentarji:

  1. Vsem priporočamo branje knjige The Sign of the Cross, ki jo je napisal msgr. Gaume pred 150 leti.
    Gre za 23 pisem, ki jih piše mladeniču, ki je iz Nemčije prišel študirati v Pariz in doživel posmeh sošolcev zaradi križanja pred in po jedi.
    V pismih razlaga zgodovino, izvor, globok pomen in potrebnost tega znamenja, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Gotovo se boste po prebranem raje, bolj pogosto predvsem pa z vero križali, kakor nas spodbujajo panoji na Brezjah.
    http://www.jesus-passion.com/SIGN%20OF%20THE%20CROSS.htm
    https://librivox.org/the-sign-of-the-cross-in-the-nineteenth-century-by-jean-joseph-gaume/
    https://archive.org/details/thesignofthescros00gaumuoft



    OdgovoriIzbriši
  2. Mogoče pa ima avtor samo zgrešeno osnovno tezo...

    Sam se pred jedjo zunaj prav vsakič (vsaj) pokrižam že 13 let. Po osebni odločitvi.Odkar pa imam otroka pa, takrat ko je z mano, tudi naglas zmolim. Na glas zmolimo (če je otrok zraven) celo na obiskih pri nevernih prijateljih.

    Pa vendar spadam med tiste, na katere avtor zaman čaka v McDonaldsu na to da bi se pokrižal. In zakaj? Ker vera ni zgolj molitev. Sam svoje telo smatram za svetišče Sv. Duha. Če je nekaj okusno, to še ne pomeni da je tudi dobro za moje telo. Konkretno v McDonaldsu naj bi (po nekem članku) bila samo dva produkta brez dodanega sladkorja - to je pomfri in pivo. Da o vseh ostalih dodatkih in kvalitete pridelave same hrane niti ne izgubljamo besed (saj to ni smisel bloga).

    Skratka, po mojem osebnem prepričanju bi morali v McDonaldsih enako brezuspešno iskati ljudi ki bi se pred jedjo pokrižali, kot bi to morali v javnih hišah (ne glede na procent vernega prebivalstva). :)



    Čisto zares pa... Tudi sam že od nekdaj opažam ta problem z molitvijo pred jedjo. Ampak razumem pa tudi ljudi, ki so bili vzgojeni v času diktature in terorja, v času, v katerem je kristjana vsakodnevno spremljal strah pred oblastjo. In ti isti ljudje predajajo svoj strah naprej potomcem, saj sami niso osvobojeni strahu, tudi zaradi tega, ker naši politiki in mediji lahko še dalje neovirano javno širijo svoje sovraštvo do vere in verujočih. In tega strahu jih lahko rešimo le mi, ki z izražanjem naše vernosti nimamo težav. Da sami ustvarjamo okolje, v katerem je križ nekaj normalnega. Je pa do tam še dolga pot...
    Glede tistih procentov pa... Saj še sami ne verjamemo vanje, kajne?

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz pa ne razumem, ker so tisti ljudje sedaj stari nonoti in none, tako da avtor ne govori o njih. Sam nisem bil deležen tiste t.i. "verske vzgoje", o kateri tako čudno govori Čušin (in njemu podobni), pa nimam od nikdar nobenih težav ne s tem, da bi molil zjutraj in zvečer (zjutraj vsaj na kratko, zvečer pošteno), kakor tudi ne vsaj s križem pred jedjo. Nisem torej bil vzgojen v krščanski družini, ampak sem začel v cerkev zahajati skupaj z nono, ki je po dolgih letih spet začela s tem, potem tudi k verouku. Da ne bom predolg, mislim, da je slovenska Cerkev se preveč ukvarjala sama s sabo, pa ne le hierarhija, niso pa izkoristili, zares izkoristili komunističnega obdobja, da bi stvari zares zastavili. Po evrokomunistično so vedno iskali neki dilog in te reči, nikoli pa zares računali, da bo tega obdobja konec in bodo nastopili novi časi, ko bo treba se spopadati z drugačnimi izzivi, tistimi, ki jih prinaša zahodnjaški stil življenja. Tako smo prišli do tega, da ponavljamo napake zahodnih sil, ki nas obkrožajo, namesto, da bi se iz opazovanja in zgodovine česa naučili. Bi bil tudi vesel, če bi se na tem blogu komentatorji držali pravila kompleksnosti, ne pa črno-bele tehnike, kar velja tudi za McDonalds ipd.

    OdgovoriIzbriši
  4. Menim, da pri lastnem javnem izražanju vere človeka velja največ lastna odločitev in pogum. Težko je začeti, potem je pa že lažje. Odzivi znancev, sodelavcev ali naključnih ljudi so včasih prav smešni. Mnogi so začudeni saj že leta niso naleteli na kristjana v javnosti. V nekaterih starih molitvenikih sem zasledil, da je sramovanje svoje vere(križa, molitve itd.) razvrščeno pri spraševanju vesti med grehe zoper prvo Božjo zapoved.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...