četrtek, 18. december 2014

Obhajilo "na roko" olajšuje skrunjenje svetega Rešnjega telesa



Na blogu Ad Dominum smo v zadnjih mesecih večkrat pisali – to bomo počeli še naprej – o nesprejemljivosti ali vsaj o inherentni slabosti sodobnega podeljevanja sv. obhajila na roko vernikov. V prispevku škofa Schneiderja je bilo jasno pokazano, da tak način podeljevanja Gospodovega Telesa ne izkazuje dolžnih zunanjih znakov čaščenja, ki smo jih dolžni našemu Bogu. Ta praksa posledično povzroča tudi upad vere v samo resnično prisotnost Kristusa pod podobo kruha. Čeprav so argumenti škofa Schneiderja (kot tudi slovenskih duhovnikov, ki so takemu načinu podeljevanja že od samega začetka nasprotovali) zelo jasni in prepričljivi, pa jih je verjetno marsikdo mimogrede odpravil s tem, da gre za visokodoneče teoretiziranje, ki z realnostjo nima veliko skupnega. Mar ni pomembno le to, s kakšnim srcem oziroma s kakšno pripravljenostjo človek pristopi k zakramentu? Mar nasprotniki sodobnega podeljevanja obhajila niso le neki nostalgiki, ki nočejo sprejeti napredka? In končno, zdi se, da »tradicionalisti« zastopajo pravzaprav čisto farizejski odnos, ki ga vendarle najbolj biča Gospod sam. Taki ugovori so se verjetno pojavili marsikateremu vernemu katoliku, ki je bral objavljene zapise. 

Na prvi pogled se ti pomisleki slišijo zelo lepo in celo »krščansko«, a dejansko ne razodevajo ničesar razen plitkega razumevanja vere, ki izvira iz napačnega prepričanja, da je mogoče ločevati vsebino in obliko oziroma da slednji dve kategoriji obstajata sami zase. Člani Juventutem Slovenija pa mislimo ravno nasprotno. Verjamemo, da še kako velja rek »lex orandi, lex credendi«, to je, da sta forma in vsebina medsebojno povezani. To ne pomeni, da smo prepričani, da je oblika vse in da se za lepo zunanjostjo vedno skriva tudi lepa notranjost. Človek je grešno bitje, ki je še kako sposobno svoje grehe in napake skrivati za lepo »fasado«. To so v Kristusovih časih počeli farizeji, dogaja pa se seveda tudi današnjim kristjanom. A to še ne pomeni, da je z lepo obliko nekaj samo po sebi narobe, temveč le to, da smo ljudje po svoji grešnosti sposobni tudi to zlorabiti oziroma za njo skriti svoje pomanjkljivosti (tudi pred samim seboj). Nasprotno pa vsekakor velja, da grda forma izkazuje tudi notranje pomanjkljivosti. Ponazorimo to z nekoliko banalnim primerom. Predstavljajmo si človeka, ki pogosto preklinja druge in Boga, se nasilno vede, popiva, živi razbrzdano itd. Mar kateri izmed zgornjih kritikov resnično meni, da se za takim obličjem skriva lepa notranjost? Oglejmo si sedaj ta spoznanja na primeru prejemanja sv. obhajila.

Pri prejemu zakramenta je vsekakor bistvena notranja pripravljenost. A iz te pripravljenosti bo, če je ta seveda prava, nujno izšlo tudi neko zunanje delovanje, saj je človek telesno bitje, ki živi v prostoru in času. Zakaj bi bilo verniku, ki hrepeni po prejemu Telesa našega Odrešenika težko le-tega še posebno tudi zunanje počastiti? Že zdravorazumsko velja ravno nasprotno – resnična notranja pripravljenost bo nujno imela vpliv tudi na zunanje delovanje. Če zunanje delovanje izostane, slednje pomeni pač le to, da tudi z notranjostjo nekaj ni bilo v redu. Toda to še ni vse, saj sta vsebina in oblika, kot smo videli, medsebojno povezani in vplivata druga na drugo. Tako bo pri marsikom lepa in dobra oblika (v tem primeru način sprejemanja sv. zakramenta) delovala tudi na njegovo notranjo pripravljenost ter jo izboljšala.

Seveda velja tudi obratno – slaba oblika ima slabe posledice za vsebino. To se danes zelo jasno kaže v odnosu, ki ga imajo verniki do sv. oltarnega zakramenta. Le koliko slovenskih katolikov zares verjame, da prejemajo resnično Telo našega Gospoda? Odgovor na to vprašanje ve le Bog, a številni zunanji znaki kažejo, da je te vere vedno manj. Nespoštljivo prerivanje v vrsti, pomanjkanje kakršnihkoli zahtevanih globokih priklonov, verska brezbrižnost, upad duhovnih poklicev in opuščanje nedeljske dolžnosti jasno kažejo na to. Sam se večkrat spomnim na pokojnega duhovnika, ki je nekoč otrokom, ki so še nekaj minut pred prejemom zakramenta glasno klepetali, mirno odgovoril, da jih ne bo obhajal, ker preprosto niso v vrednem stanju. Koliko je še takih duhovnikov? Zdi se, da danes številni podeljujejo obhajilo »kot po tekočem traku«, pri čimer je cilj samo ta, da gre vse čim prej mimo. Rezultati se kažejo v vedno večjem skrunjenju Kristusovega telesa, ki je čedalje bolj očitno. Tako se je avtorju teh vrstic pred kratkim zgodilo, da je na poti do domače cerkve naletel na dve odvrženi hostiji, ki sta ležali na betonu, izpostavljeni pohodnim čevljem, živalim, vremenskim pojavom in nasploh vsakršnemu sramotenju. Kako sta se znašli tam, seveda ni znano. Za to, da sta se sploh lahko znašli tam, pa je bilo nujno, da jih je duhovnik tistima, ki sta jih odvrgla, položil na roke, ta pa sta jih nato odnesla iz cerkve in odvrgla na pot. 

Pred nekaj meseci (8.6.2014) je podoben primer opisala tudi gospa v pismih bralcev v tedniku Družina. Citiramo pismo:

Zaščitimo Najsvetejše!

V prvih stoletjih krščanstva je veljalo pravilo »sveto svetim«, kar je bilo v skladu z Jezusovim naukom, naj svetega ne mečemo pred svinje; mi bi rekli, v evangeljskem smislu, naj ga ne vržemo psom. Ali ste se že kdaj vprašali, kako je s tem pri nas danes, kako je v moji in tvoji župniji?

Po – za mnoge vernike – zelo lepo pripravljeni birmanski slovesnosti smo v naši župnijski cerkvi v klopeh in pod klopmi, kjer so sedeli birmanci in botri, na našo veliko žalost našli več posvečenih hostij, ki so jih ljudje vrgli kar po tleh.

V začudenju in strme smo pokleknili in molili Gospoda Jezusa ter se hkrati spraševali, kako je to mogoče? Se je zgodilo iz malomarnosti, iz nevednosti ali iz hudobije? Iz nevere prav gotovo.

Po nauku katoliške vere, kdor ne veruje, da je v posvečeni hostiji resnično navzoč živi Bog, ne sme pristopiti k svetemu obhajilu, pa četudi bi bil prvoobhajanec, birmanec, boter, starš ali celo duhovnik … Seveda ne more pristopiti, kdor ni krščen, ni bil pri sveti spovedi ali ni krčansko poročen, če živi zakonsko življenje.

Zgodi se celo, da se kakšen boter zaradi drugih čuti nekako prisiljen, da mora pristopiti k sv. obhajilu, a ker hkrati ve, da ga v srcu ne more prejeti, ga potem brezvestno vrže po tleh…

Sprašujem se, kaj naj s temi čudnimi botri brez vsakršnih krščanskih idealov in vrednot, ki jih otroci ali pa predvsem starši »najamejo« zlasti zaradi darov in denarja. Mislimo, da je že zadnji čas, da se tovrstno botrstvo čimprej ukine, saj dela razumevanju zakramentov več škode kot koristi.

Ob pogrebih pridejo k sveti maši od vsepovsod vsemogoči ljudje, ki včasih sploh ne vedo niti, kaj je sv. maša, niti, kaj sv. obhajilo, niti, kako se je česa treba udeležiti.

Če kristjani nismo sposobni poučiti svojih nevernih in brezbrižnih sorodnikov, da je sv. obhajilo nekaj zelo svetega in božjega le za vernike, je potrebno prositi naše škofe, naj ob določenih sv. mašah sv. obhajilo ukinejo. Verniki, ki pa po njem resnično hrepenijo, ker brez njega ne morejo krščansko živeti, ga bodo lahko prejeli po sv. maši ali ob kakšni drugi priložnosti.
Katehistinja, naslov v uredništvu



Kljub naši zgroženosti smo takrat ostali tiho, da bi videli, če bo kdo povzdignil glas. Opazili smo le tišino…

Tukaj se samo od sebe postavi vprašanje, kako naj laik, ki naleti na odvrženo sveto hostijo, primerno ravna. Gotovo je to stvar, ki terja obsežnejši članek, ki ga bomo še pripravili v prihodnosti, tukaj pa sedaj zelo na kratko.

Laik, ki v cerkvi ali izven nje najde sveto hostijo, naj jo s kakim robcem, če ga ima, pobožno pobere. Mesto, kjer je hostija ležala, je nujno politi z vodo ali z mokrim robcem očistiti. Robec je nato potrebno oprati ali pustiti močiti in to vodo zliti na posvečeno zemljo ali vreči v ogenj. Če je človek v stanju prejeti Najsvetejše, lahko hostijo poljubi in tudi zaužije. V kolikor je hostija v slabem stanju ali ne vemo, kje je bila, lahko tudi hostijo damo v posodico z vodo, da se posvečena hostija razgradi in kakor zgoraj omenjeno vodo zlijemo na posvečeno zemljo. Možnost je seveda hostijo odnesti tudi k duhovniku.

Zadoščujmo torej za vse žalitve, ki jih je deležen najbolj ubogi med ubogimi, Ujetnik ljubezni. 

Hvaljen bodi Jezus Kristus v Najsvetejšem oltarnem zakramentu!

11 komentarjev:

  1. Ob takem clanku lahko samo zavzdihnem. Res je na zalost tako
    in ne boste verjeli, nam so v katehumenatu celo predlagali obhajilo na roko kot "boljso izbiro". Sicer se pa veliko takih zlorab dogaja pri masah na prostem, npr. na nedavnem srecanju mladih na plazi v Riu. Vnebovpijoce.

    OdgovoriIzbriši
  2. Osebno ne razumem takega vzdihovanja nad prejemanjem svetega obhajila na roke. Gotovo je imala Cerkev tehtne razloge, da je dovolila prejemanje svetega obhajila stoje in na roke. Tako kot je gotovo imela Cerkev tehtne razloge, da je dovolila obhajanje svete evharistije po starem obredu(ne pozabimo, da je obhajanje svete maše po misalu Janeza XXIII. IZREDNA oblika obhajanja svete maše). Če je v tem pogledu modro, da se uporablja izredna oblika obhajanja svete maše, ne vidim nobene razlike, da obhajanje vernikov na roke ne bi bilo modro, če je Cerkev to dovolila.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Obhajanje vernikov stoje in na roko uradno ni nekaj priporočljivega, še manj obveznega, temveč je izjemno dovoljenje (indult) oziroma zgolj možnost, ki kljub možnemu sprejetju s strani kake izmed škofovskih konferenc posameznega mašnika ali diakona kot delivca obhajila ne zavezuje.

      V tej luči gre zgolj za disciplinarno možnost, o kateri je ravno zato mogoče svobodno razpravljati in tako zahtevati tudi njeno ukinitev, v kolikor ta možnost zmanjšuje spoštovanje do Najsvetejšega zakramenta. Praksa zadnjih desetletij je pokazala prav slednje.

      Izbriši
  3. Marsikaj je Cerkev dovolila pod pritiskom protestantov in prostozidarjev, navzocih na 2VK. Kar imamo sedaj, je protestantizirana masa s celo vrsto spornih potez. Sem prebrala v prejsnjih clankih, kaksno mnenje ima Juventutem Slovenija o vsem tem, no, meni je vsekakor blizje razmisljanje FSSPX. Konec koncev me ze moj triletni otrok sprasuje, kdaj bomo sli spet k masi (tridentinski) v Avstrijo.. pa smo npr. sedaj vsak dan v domaci cerkvi pri bozicni devetdnevnici, kjer smo primorani poslusati brenkanje kitar in sinkopiranih ritmov.. :((

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. No, poudariti, draga sestra v Kristusu, pa je potrebno tudi, da FSSPX ni v polnem občestvu s svetim očetom, četudi se kar najnatančneje držijo predpisov, ki jih je postavila sveta Mati Cerkev pred IIVK. Je pa tudi res, da prav poglobljene in resne duhovnosti v naši ljubi domovini ni moč dobiti...
      Vse dobro, in Christo venturo domino, frater Iacobus

      Izbriši
  4. Že več sobratov duhovnikov, mi je večkrat pripovedovalo, kako so kakšni ljudje prišli k obhajilu, zgolj z namenom da bi vzeli Najsvetejše in ga oskrunili pri satanističnih obredih. Hvala Bogu, so do sedaj še vedno dobili posvečeno hostijo pri obhajilu nazaj, zato morda res opozorilo vsem duhovnikom, naj bodo pozorni na to. In tudi verniki, ne škodi prejemanje Evharistijna jezik, saj vsaj tako pokažemo da nimamo namena oskruniti Evharistije. Sem izvedel za en primer iz ZDA, kjer je nek malo preveč zagret "pokoncilski" duhovnik neki gospe odrekel obhajilo, ker je pokleknila - kar tudi pri nas večkrat verniki naredijo. Mislim da problem Koncila ni v njem samem, njegovi vsebini, ampak v razlagi. Kot je večkrat povdaril papež Benedikt XVI., ne gre za teologijo preloma, ampak kontinuitete. In če tak velik teolog, kot je Benedikt XVI. ne nasprotuje koncilu, kdo je kdorkoli od nas, da bi mu lahko? Je res, da je veliko napačnih interpretacij in izvajanja odlokov koncila, ampak ali moremo zato obsojati koncil sam? Če je torta zanič, bomo obsojali mlinarja, ki je naredil moko, kokoši ki so znesle jajca,... ali kuharja, ki je torto zažgal? Fundamentalizem, bodisi v koncilsko ali tradicionalno smer, zna biti nevaren...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vaš komentar je dober. Povečini s z njim lahko strinjamo.

      Ekipa Ad Dominum ne zavrača koncila kot takega (to smo že večkrat napisali), zavrača pa nekatere pokoncilske poteze, predvsem pa izkrivljene interpretacije in slabo prakso, ki se je lažno sklicevala (in se še sklicuje) na koncil.

      Dodamo lahko še to, da ima katoliško tradicionalistično gibanje - k temu se prišteva tudi Ad Dominum - več odtenkov, od kritično naravnanih, a v polnem občestvu s Svetim sedežem (kamor spadamo tudi mi), do bolj ostrih.

      Izbriši
  5. Filip,
    dobro si povedal glede obhajanja, nezmotno in z vso gotovostjo lahko trdim,o da je spoštovanja do prsv. Telesa premalo vsaj v večini primerov. In še glede IIVK: saj ni nihče izrecno in a priori proti IIVK, nasprotno večina se njegovih smernic in navodil celo veseli... Žal pa je tako, da je nastal prevelik razkorak med tem kar IIVK uči in tistim, kar se dandanes obhaja.... Primerjaj koncilske (ne pokoncilske!, v originalih in ne v večini ohlapnih slov. prevodih) smernice in odloke očetov z današnjim stanjem in videl boš, da nimajo dosti skupnih reči... Obilo potrpljenja in veselja ob branju in lepe zadnje dni adventa!

    In Christo venturo Domino,
    frater Iacobus

    OdgovoriIzbriši
  6. Frater Iacobus, papez Benedikt je ze l. 2009 preklical izobcenje FSSPX, sicer pa so bili vedno pokorni papezu. Toliko resnega in poduhovljenega masevanja kot je pri njih, se nisem videla. Podpiram pa kakopak tudi Juventutem Slovenija, ker se vendarle z marsicem strinjam. :) Glede obhajanja: tudi jaz sem ze dozivela, da duhovnik pri novus ordo ni hotel obhajati klececega vernika.. ja, v nas ljubem "raju" pod Triglavom. Pocakajmo do sodnega dne, pa nam bo vse jasno.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mislim, da bo na sodni dan bolj pomembno to, "kar smo storili enemu od teh najmanjših" kot to, ali smo prejemali presveto Rešnje telo kleče na usta ali stoje na roke...

      Izbriši
  7. S takimi komentarji dokazujete zgolj globoko nerazumevanje bistva tega prispevka. Predlagamo da si preberete se ostale prispevke na to temo. Lep pozdrav v Gospodu.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...