V
naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru
(podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller,
sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.
Očitno
se prav tu pojavlja odnos med zakramentom evharistije in zakramentom zakona.
Kaj lahko poveste o tem? Kako je mogoče razumeti odnos med tema dvema
zakramentoma?
Evharistično
obhajilo je izraz osebnega in občestvenega odnosa z Jezusom Kristusom. V
nasprotju z našimi protestantskimi brati in v skladu z izročilom Cerkve evharistija
za katolike izraža popolno združitev med kristologijo in ekleziologijo. Ne
morem namreč imeti osebnega odnosa s Kristusom in njegovim resničnim Telesom,
navzočim v oltarnem zakramentu, obenem pa biti v protislovju z istim Kristusom
v njegovem mističnem telesu, navzočim v Cerkvi in cerkvenem občestvu. Brez
kakršnekoli zmote lahko trdimo, da nihče, ki se nahaja v stanju smrtnega greha,
ne more in ne sme uživati obhajila.
Do
tega prihaja v vseh primerih – ne samo v primeru, ki ga izpostavlja prejšnje vprašanje
–, ko obstaja določena objektivna prekinitev s tistim, kar Bog želi za nas. Gre
za vez, ki povezuje različne zakramente. Iz tega razloga je potrebna velika
previdnost do imanentnega pojmovanja zakramenta evharistije, to je razumevanja,
utemeljenega na skrajnem individualizmu. V praksi se je namreč potrebno
izogibati prepričanju o tem, da se še vedno nahajamo v stanju osebnega občestva
s Kristusom in izpolnjevanja božjega zakona, četudi ostajamo na robu cerkvenega
občestva in prejemanje zakramentov ali udeleženosti pri cerkvenem obhajilu
podrejamo lastnim potrebam ali okusom.
Za
nekatere bistvo težave predstavlja »želja po zakramentalnem obhajilu«, kakor da
bi bila gola želja že samodejno pravica. Za številne ostale obhajilo
predstavlja zgolj enega izmed načinov izražanja pripadnosti določenemu
občestvu; pri tem gre za izražanje nekega čustva, čustva pripadnosti določenemu
kolektivu, ki s seboj prinaša istovetnost, duha vključenosti v eno telo ali
strah pred izključevanjem. Zakrament evharistije nikakor ne more biti razumljen
v omejenem in ponižanem smislu kot izraz določene pravice ali občestvene
istovetnosti – evharistija ne more biti »družabno občutje«!
Od tod izhaja velik izziv odnosa med
»naukom« in »življenjem«. Rečeno je bilo, da je danes potrebno »nauk«, sicer
brez poseganja vanj, prilagoditi »pastoralni stvarnosti«. Ta prilagoditev
predpostavlja, da lahko nauk in pastoralna praksa dejansko ubereta različno
pot. Ali se na tak način ne tvega povzročitev zelo osiromašenega pogleda na
krščanski nauk? Ali je sploh mogoče poglobiti pastoralni pogled brez poglobitve
v nauk?
Gre
za nov nesporazum, kakor da bi bil nauk nek teoretski sistem, pridržan
nekaterim strokovnjakom za teologijo. Ne, nauk nam poleg božje besede daje
življenje in najbolj pristno resnico o življenju. Ne moremo izpovedovati nauka,
da je »Kristus Gospod« in pri tem ne izpolnjevati njegove volje. Kristus je
pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Ločiti življenje od nauka je poskus
ločitve Kristusa kot božjega Sina od Kristusa kot Odrešenika. Dvojnost med
življenjem in naukom je lastna gnostičnemu dualizmu. Kakor ločevanje
pravičnosti od usmiljenja, Boga od Kristusa, Kristusa kot učitelja od Kristusa
kot pastirja, je tudi ločevanje Kristusa od Cerkve. Kristus je eden. Kristus je
zagotovilo edinosti med Besedo, naukom in pričevanjem z lastnim življenjem.
Vsak kristjan ve, da je večno življenje mogoče doseči samo preko zdravega
nauka.
Teorije,
ki ste jih omenili, poskušajo razširiti prepričanje, da je katoliški nauk
nekakšen muzej krščanskih teorij, neke vrste rezervat, ki bi bil zanimiv samo
za kakšnega strokovnjaka. Življenje tako ne izkazuje nikakršne želje, da bi
Jezusa Kristusa videlo takšnega, kakršen je, kakor ga prikazuje Cerkev. Takšno
krščanstvo bi se preoblikovalo v neko novo civilno religijo, politično
korektno, omejeno in ponižano na raven nekaterih vrednot, ki jih sprejema tudi
preostala družba. Na tak način bi bilo mogoče doseči cilj, za katerega si
nekateri prikrito prizadevajo – izrabiti božjo besedo za ideološko gospodovanje
nad celotno družbo.
Jezus
se ni učlovečil, da bi posredoval določene preproste teorije, ki pomirjajo vest
in v globini puščajo stvari, kakršne so, ne da bi spremenil njihov »poznani
ustroj«. Jezus je ponovno ustvaril stvarstvo in oznanjeval spreobrnjenje, ki je
dostopno vsem, saj je že on sam dokončno premagal greh – s svojim življenjem je
pokazal pravilo za naše življenje! Pristno krščansko življenje je tako zelo
potrebno zato, ker prinaša osebni trud za spremembo lastnega delovanja in to
brez lahkih kompromisov med razodetjem in svetom, brez prilagoditve lažni
antropologiji. Ne sme se zjutraj hoditi v cerkev, popoldne pa v javno hišo, saj
bi to pomenilo nekakšno shizofreno druženje med Bogom in svetom, kakor da bi
bilo zjutraj mogoče živeti v »božji hiši«, zvečer pa v »hudičevi hiši«.
Jezusovo
sporočilo je novo življenje. Če bi kdo razmislil in živel v skladu z merili, ki
ste jih navedli v vprašanju, ter s tem življenje ločil od nauka, ne bi samo
izkrivil nauka Cerkve in ga posledično spremenil v nekakšno idealistično
psevdo-filozofijo, ampak bi tudi prevaral samega sebe. To ni nauk Cerkve. Katekizem kristjanovo novo življenje
opredeljuje kot edinost med »verovati v Boga«, »moliti k Bogu«, »praznovati
življenje v Bogu« in »živeti v skladu z božjimi zapovedmi«. Živeti kot kristjan
torej pomeni živeti z izhodiščem vere v Boga. Zavrniti ta vzorec pomeni
ustvariti strašljiv kompromis med Bogom in hudičem.
Zagovorniki
možnosti, da bi si eden od zakoncev »ponovno postavil svoje življenje« z drugim
zakonom, čeprav je prvotni drugi zakonec še živ, se sklicujejo na nekatera
pričevanja cerkvenih očetov, za katera se zdi, da naj bi v določenih pogojih
dovoljevala tovrstne nove zveze. Kakšno vrednost imajo ta pričevanja cerkvenih
očetov in katero patristično izročilo podpira sedanji nauk Cerkve na tem
področju? Prej ste omenili svetega Avguština. Nam lahko razložite kaj več, da
bi to bolje razumeli?
Patristika
se je razvila v popolni skladnosti z božjo besedo, kakor je zapisana v Svetem
pismu. Za katoliško teologijo je povezava med Svetim pismom, izročilom in
učiteljstvo temeljna. Glede konkretne težave, ki ste jo navedli, ni dvoma, da
je v patrističnih delih kot celoti mogoče najti različne razlage in
prilagoditve konkretnemu življenju; po drugi strani pa ne obstaja niti eno
pričevanje cerkvenih očetov, ki bi povsem mirno sprejelo vnovičen zakon v
trenutku, ko je prvotni zakonec še živ.
Na
krščanskem Vzhodu je vsekakor prišlo do določene zmede pri ločevanju med
civilno zakonodajo cesarja in zakonodajo Cerkve, kar je privedlo do prakse, ki
se razlikuje od zahodne in v nekaterih primerih dopušča razvezo. Katoliška
Cerkev pa je pod vodstvom papežev skozi stoletja izoblikovala drugačno
izročilo, povzeto v sedanjem Zakoniku
cerkvenega prava in ostalih cerkvenih normativnih besedilih. V tem
teološkem in pravnem kontekstu se kaže namen zakonodajalca, ki jasno nasprotuje
slehernim poskusom sekularizacije zakonske zveze. Podobno se je zgodilo tudi v
različnih krščanskih okoljih na Vzhodu.
Večkrat
sem opazil, kako se nekatere jasne navedbe cerkvenih očetov trgajo iz
konteksta, da bi tako služile kot podkrepitev možnosti razveze in drugega
zakona. Menim, da z metodološkega zornega kota ni ustrezno določeno besedilo
iztrgati iz konteksta, ga spremeniti v osamljeno navedbo in odstraniti iz
zapletene slike izročila. Celotno teološko in učiteljsko izročilo je potrebno
tolmačiti v luči Evangelija. V primeru zakona imamo opravka z določenimi povsem
jasnimi besedami Jezusa samega, ki jim sledi neprekinjeno učiteljsko izročilo katoliške
Cerkve, predvsem tridentinskega in drugega vatikanskega koncila, obenem pa tudi
nedavni pokoncilski razvoj, zaobjet v apostolski spodbudi Familiaris consortio. Menim, da bi se takšno tolmačenje, ki bi bilo
v nasprotju z doslej začrtanim izročilom in učiteljstvom Cerkve, nujno pokazalo
kot nezvesto razodeti Besedi.
Res
je sicer, da se dogme razvijajo in razjasnjujejo, hkrati pa je tudi res, da se
to ne more zgoditi kot nasprotovanje temeljnim načelom. Naj podam primer:
obstaja zgodovinski razvoj, ki se je skozi stoletja zgostil v dogmi o
brezmadežnem spočetju, toda nadaljnji razvoj ne more podati trditve, ki bi bila
v nasprotju s to razglašeno dogmo.
Z drugimi besedami: ne more obstajati
takšen razvoj dogme, ki bi lahko zanikal dogmo samo.
Tako
je. Navedem lahko še naslednji primer, Marijino vnebovzetje: potem ko je bila
podana opredelitev in razglasitev, ki jasno poudarja Marijin odhod v nebo
skupaj s telesom, ni mogoče sklepati, da gre pri tem za golo prispodobo in se
ob tem sklicevati na nekakšen domnevno »stalni razvoj dogem«.
Na
enak način vemo, da je zakon nerazvezljiv. Lahko ga razumemo v globljem smislu
in ga tako dodatno pojasnimo; lahko razpravljamo tudi o pogojih… Ne moremo pa
trditi nasprotno! V tem primeru ne bi šlo za razvoj dogme, ampak bi se, kakor
je dejal John Henry Newman, znašli pred njenim izkrivljenjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar