ponedeljek, 17. julij 2017

Pomanjkanje spoštovanja do evharističnega zakramenta ljudi odvrača od katolištva



Večkrat smo že pisali o katastrofalnih pastoralnih posledicah prejemanja sv. obhajila »na roko«. Neovrgljivo dejstvo je, da tak način prejemanja obhajila na splošno ruši vero v Jezusovo resnično navzočnost. To ima po eni strani pogubne posledice za posameznikovo versko življenje, po drugi pa dela katolištvo neverodostojno v očeh ne-katoličanov, ki lahko seveda opazijo, da povprečna praksa prejemanja obhajila ne ustreza verskemu nauku. Nov način prejemanja obhajila tako ni zgolj nespoštljiv do Boga ter škodljiv za odnos vernikov s Kristusom, temveč tudi protiproduktiven za novo evangelizacijo, o čemer zgovorno priča spodaj opisana izkušnja znanega katoliškega apologeta. 

Katoliški apologet Patrick Madrid se spominja, kako ga je med predavanjem o katoliški veri neki mormonski poslušalec vprašal, ali bi se lahko po koncu predavanja pogovoril z njim. Med njunim pogovorom, ki je zadeval vprašanje evharistične daritve in Najsvetejšega v tabernaklju, je mormon pripomnil sledeče: »Resnično se mi ne zdi, da večina katoličanov veruje v to, kar ste mi pravkar povedali o evharistiji.«

Madrid je bil presenečen; mislil si je, da on kot katoličan gotovo ve bolje kot mormon,  kaj katoličani verujejo, posebno o nečem tako pomembnem, kot je evharistija. Nato je mormon pojasnil, da je prisostvoval že številnim katoliškim porokam in svetim mašam: »Katoličani, ki sem jih pri tem videl, se zagotovo niso vedli, kot da bi zares verjeli, da je v evharističnem zakramentu sam Jezus.«

Nato je nadaljeval: »Videl sem katoličane, ki so med hojo k obhajilu žvečili žvečilni gumi … drugi so zgledali precej zdolgočaseno. Nekateri so med odhodom k obhajilu mahali svojim znancem … Tudi prejem obhajila ni spremenil njihove nezainteresiranosti.«

Madrid se je med tem pripovedovanjem počutil vse bolj neprijetno, saj si je moral priznati, da obnašanje, ki ga mormon opisuje, pogosto popolnoma ustreza praksi. Spoznal je, da splošno pomanjkanje spoštljivih gest do Jezusa v Najsvetejšem izvira iz pomanjkanja vere v resnično navzočnost.

Mormon je nadaljeval: »Ne želim biti nespoštljiv, a resnično ne verjamem da katoličani verujejo v to, kar ste vi prej govorili o tej stvari.«  Kar je sledilo, je bila še hujša obtožba: »Če bi jaz verjel, kar vi verjamete … če bi torej verjel, da je resnično Bog sam in ne zgolj simbol, bi padel na obraz in se mu tako poklonil. Popolnoma bi me prevzela strahospoštovanje in želja po češčenju. A nikoli nisem videl katoličana, ki bi izkazoval tako spoštovanje. Zato menim, da v to preprosto ne verujejo.«

Madrid pravi, da je mormon »spregovoril to grozovito resnico tako jasno in točno, da sem lahko vse do konca najinega pogovora razmišljal zgolj še o tem.« Ugotovil je, da lahko katoličani zgolj s svojo lenobo in pomanjkanjem strahospoštovanja pred najsvetejšimi skrivnostmi naše vere popolnoma odbijejo nekatoličane od svoje vere. 


Prirejeno po: CatholicHerald

ponedeljek, 10. julij 2017

Pismo novomašnikom



V tem času škofje po vsem svetu posvečujejo novomašnike. Žal se letos Cerkev na Slovenskem lahko veseli samo štirih novih posvetitev. Se katoličani zavedamo, kakšen vpliv bo zmanjšano število duhovnikov imelo na naše versko življenje? Znamo ceniti vse milosti, ki jih prejemamo po svojih duhovnikih? In obratno, se duhovniki zavedajo pomembnosti svojega poslanstva? Vedo, da je zveličanje ali pogubljenje njim zaupanih duš (tudi) v njihovih rokah? S hvaležnostjo za vse duhovnike, posebno tiste, ki z ljubeznijo in skrbjo spremljajo naš apostolat, smo se odločili za prevod sledečega zapisa Briana Williamsa, ustvarjalca katoliškega bloga Liturgy guy. Naj ta zapis spodbudi vse duhovnike, ki spremljajo naš blog, k še bolj zagretemu delu za Božje kraljestvo, vernike pa k molitvi za svoje duhovnike in nove duhovne poklice.

Živeti z »vonjem po ovcah« (in širiti resnico)

Prosim vas, da se spomnite na besede svetega očeta Frančiška, ki je na začetku svojega pontifikata duhovnike opomnil, da morajo biti »pastirji z vonjem po ovcah«. Nekateri so to spodbudo razumeli kot poziv, da morajo duhovniki »oditi v svet« ter se posvetiti bolj posvetnemu delu. Tako razumevanje papeževega poziva sloni na tisti zgrešeni miselnosti, ki je v 70-ih letih prejšnjega stoletja privedla do praznih semenišč in samostanov, ker so številni duhovniki in redovniki opustili svoj poklic in postali navadni socialni delavci.

Prosim vas, da razumete, da vas ne potrebujemo kot nekakšno podskupino socialnih delavcev. Potrebujemo duhovnike. Potrebujemo zakramentalne milosti.

Naša kultura je bolna in zmedena, polna greha in potrebna milosti. Čeprav Gospodovo usmiljenje ne pozna meja, ni brezpogojno; vera nas uči, da človek, ki umre v stanju smrtnega greha, za vso večnost konča v peklu. Kot naši duhovni očetje morate narediti vse, kar je v vaši moči, da ohranite vam zaupane duše v stanju milosti.

Pri tem se morate zavedati, da vaša naloga skrbi zahteva tudi resnico in jasnost. Ljudje ne bodo prišli k spovedi, če se bodo počutili udobno v stanju svojega greha. Kjer vladata apatija in mlačnost, bo Cerkev trpela.

Verniki si od vas želimo jasnih besed. Ne hranite nas z »dietnim« katolištvom, temveč s polno hrano. Brezkompromisno oznanjajte vero. Verniki potrebujejo resnico iz vaših ust.

Zavedajte se, da bo vaše delovanje naletelo tudi na nasprotovanje. Morda se bo to začelo celo z župnikom v vaši novi župniji. Obstajajo duhovniki, ki desetletja niso govorili o grehu s prižnice ali v spovednici. Primerjamo jih lahko s starši, ki so obupno želijo, da bi bili najboljši prijatelji svojih otrok. 

Nekateri ne bodo cenili vaše jasnosti. Čeprav morate biti ljubeči in spoštljivi, ne smete postaviti zveličanja svoje duše na kocko zaradi njihovega strahopetnega katolištva. Vedno govorite resnico.
Iz ambona govorite o poslednjih rečeh: smrti, sodbi, nebesih in peklu. Govorite o stalnem duhovnem boju v življenju vseh nas. Govorite o Satanu, princu laži. In govorite o grehu. To dolžnost ste prejeli z vašim posvečenjem, zato jo sprejmite, kot ste sprejeli duhovniški klic.

Poleg tega morate govoriti o zlu in moralnem relativizmu, ki preveva našo družbo. Sem ne sodijo le teme kot so splav, homoseksualne »poroke« in evtanazija, temveč tudi spolni odnosi izven zakonske zveze, sobivanje in umetna kontracepcija. 

Šele ko bodo verniki slišali o bolezni, se bo lahko začelo zdravljenje. Zaupajte Bogu in vernikom, ki se bodo prej ali slej odzvali vaši očetovski skrbi za blagor njihovih duš. Svet danes morda bolj kot kadarkoli prej potrebuje več posvečujoče milosti.

Najlepša stvar na svetu

Božja beseda nas uči, da na svetu ni nič pomembnejšega kot to, da ljubimo Boga z vsem srcem in vso dušo (Lk 10, 27). Za katoliškega duhovnika ni zato nič pomembnejšega, kot je darovanje svete maše. V cerkvah in kapelah reda Sester misijonark ljubezni, ki ga je ustanovila sv. Tereza iz Kalkute, visi napis, ki zelo lepo priča o tem dejstvu: »Božji duhovnik, daruj to mašo kot bi bila tvoja prva, zadnja in edina.«

Le s takim odnosom spoštovanja do svete evharistije boste tudi pri vernikih vzbudili pobožnost do najsvetejšega oltarnega zakramenta in občutek za sveto v liturgiji. Ne obupajte niti tedaj, če se na začetku znajdete v župniji, ki jo je prevzel duh posvetnosti. Vi darujete sveto mašno daritev. Vi ste Božji duhovniki.

V 19. stol. je angleški duhovnik Frederick Faber opisal mašo kot »najlepšo stvar izven nebes«. Zapomnite si, da lepota ni v očeh opazovalca. Tako kot resnica je tudi lepota objektivna (in to velja tudi za dobroto). Ljudje bodo sčasoma prepoznali lepoto, ko jim bo predstavljena. Vodite z zgledom in tako spodbudite druge.

Izzovite vaše farane. Učite jih verskih resnic. Povejte jim, da molimo tako kot verujemo.

Lažna obtožba klerikalizma

Obstaja velika verjetnost, da vas bo kdo obtožil klerikalizma, če boste duhovniki, kot vas Bog želi. Za to ni potrebno veliko: malo latinščine, zavrnitev izrednih delivcev svetega obhajila pri manj obiskanih mašah, lepa liturgična oblačila ipd. 

Naj vas to ne potre. Obrnite se na pomoč k sobratom duhovnikom, posebno k tistim, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Prav je, če se katoliški duhovniki družijo med seboj, podobno kot poročeni možje iščejo prijateljstva predvsem med prav tako poročenimi. 

In še nekaj: prosim vas, da nosite talar oz. vašo redovno obleko!

Ko nosite talar, jasno razglašate svoje duhovništvo. Duhovnikova »uniforma« je rimski ovratnik s talarjem. Okolica, posebno otroci, to opazi. 

Papež Pij XII. je pomen vašega poklica lepo pojasnil v svoji okrožnici Mediator Dei

»Neizbrisno znamenje na dušah duhovnikov, ki pride nanje z močjo posvečenja, jih podvrže Kristusu. Njihove roke so bile posvečene, da bo vse, kar blagoslovijo, blagoslovljeno, vse, kar posvetijo, pa sveto v imenu Gospoda Jezusa. Naj se vsi, ki želijo živeti v Kristusu, zgrnejo k svojim duhovnikom.«

Hvala Bogu in vam za vaše duhovništvo!

Prirejeno po: https://liturgyguy.com/

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...