ponedeljek, 30. januar 2017

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 8. februar 2017





Vstopni spev
Njegovo Srce misli na rod za rodom, da rešuje njih življenje smrti in jih hrani v lakoti. Aleluja, aleluja. Radujte se, pravični v Gospodu, dobrim se spodobi, da ga hvalijo. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

V sredo, 8. februarja, ki je državni praznik in dela prost dan, bo v draveljski cerkvi sv. Roka darovana votivna peta sveta maša na čast Presvetega Srca Jezusovega. Prav je, da kulturni praznik zaznamujemo tudi z udeležbo pri sveti maši, pri čemer se moramo zavedati, da je tradicionalna latinska sveta maša ne le verski, temveč tudi kulturni zaklad. Zelo podobni sveti daritvi so prisostvovali naši predniki, ko so v 8. stoletju sprejeli katoliško in apostolsko vero. Ne smemo pozabiti, da smo prav s tem dejanjem stopili v evropski kulturni prostor. Na tej podlagi so nato zrasla vsa velika umetniška dela in druge kulturne pridobitve, ki bogatijo naše življenje, tudi versko.

Pred in po sveti maši bo možnost za sveto spoved. Tisti, ki se nameravajo spovedati, naj se zglasijo dovolj zgodaj, ker se bo spovedovanje zaključilo 20 min pred pričetkom svete maše. Za ostale bo možnost še po sveti maši.

Petje ordinarija in proprija v gregorijanskem koralu.

Cerkev je ledena, naj bo obleka primerna.

Program:

16.00 – sveta spoved
16.40 – osebna priprava mašnika na sveto mašo
17.00 – pričetek svete maše

ponedeljek, 23. januar 2017

Problem idealne katoliške skupnosti in vprašanje eskapizma



Pred nekaj meseci sem si prvič ogledal klasični film ameriškega režiserja Johna Forda The quiet Man (Tihi mož). Film, za katerega si je Ford leta 1952 prislužil oskarja za najboljšega režiserja, za današnjega gledalca predstavlja zanimivo izkušnjo, ki mu ponuja mnogo snovi za razmislek.

Idealna skupnost Johna Forda

Zgodba filma je preprosta, za sodobnega gledalca kar »naivna«. Dogajanje se vrši v irski vasici Inisfree v prvi polovici 20. stoletja. Tja se iz Pittsburgha vrne boksar irskega rodu Sean Thornton (John Wayne) in kupi kmetijo. Zaljubi se v lepo Mary Kate Danaher (Maureen O`Hara), a poroki nasprotuje njen bahaški brat Will. S pomočjo vaškega župnika do poroke kljub temu pride, a Will Mary Kate noče izročiti njene dote. Svetovljanskemu Seanu se to zdi banalno, saj je sam dovolj bogat, da dote ne potrebujeta za skupno življenje. A za »tradicionalno« Mary Kate je dota simbol njene identitete ter mesta v vaški skupnosti. Svojega moža označi za strahopetca, ker se noče spopasti z njenim bratom oziroma ga prisiliti, da mu izroči to, kar ji pripada. Njun zakon zato kmalu po poroki zaide v krizo. Pravi razlog za Seanovo obotavljanje pa leži v tem, da je kot boksar nekoč ponesreči ubil nasprotnika. 

Ostanka zgodbe mi na tem mestu ni potrebno obnavljati, ker ni bistvena za nadaljnje razmišljanje. Poleg tega tudi ne bi rad bralcem, ki si film še nameravajo ogledati, pokvaril užitka ob domiselnem in zabavnem zaključku. Že iz kratke obnove vsebine je namreč jasno, katere teme ležijo v ospredju. 

Na prvem mestu je brez dvoma vprašanje idealne skupnosti. Tihi mož se dogaja v vasi, ki bi jo lahko po katoliškem družbenem nauku lahko označili za idealno skupnost. Ni naključje, da je Ford dogajanje postavil na Irsko, ki je v petdesetih letih 20. stoletja veljala za najbolj katoliško državo na svetu. Središče vaškega življenja predstavlja cerkev z župnikom, vaščani pa ne glede ne premoženjske in druge razlike živijo v medsebojni slogi. Med njimi bi zaman iskali nastavke »razrednega boja« ali kakršnihkoli družbeno-rušilnih vrenj. Življenje sicer ni idilično, saj prihaja do manjših premoženjskih in statusnih sporov, ki pa se vsi končajo s pomiritvijo in ponovno vzpostavitvijo družbenega reda. Kljub prostorski in idejni majhnosti skupnost pripoznava tudi pravico do obstoja legitimne različnosti. V vasi namreč obstaja tudi manjša anglikanska skupnost, ki z večinskimi katoličani živi v medsebojnem spoštovanju. 

V tem malem in udobnem svetu predstavlja svetovljanski Sean nekaj novega in tujega. Večina sodobnih filmov bi gotovo poudarila njegovo drugačnost in to skušala izpeljati v spopad med emancipiranim posameznikom ter rigidnim okoljem. Tihemu možu tega ne moremo očitati, ravno nasprotno – Sean je tisti, ki se mora seznaniti in končno sprejeti vaške vrednote, da lahko postane polnopraven član skupnosti ter končno zaživi tudi srečno življenje z ženo. Sean mora spoznati, da zahtev Mary Kate po njeni doti ne more odpraviti kot banalnih in zadrtih predsodkov, temveč uvideti, da imajo v socialni strukturi vaške skupnosti svoje legitimno vlogo, ki jo mora kot bodoči pripadnik taiste skupnosti ter kot njen zakonski mož pripoznati in končno tudi uresničiti. Film tako potrdi temeljno resnico, ki bi jo sodobni svet rad na vse načine zanikal: posameznik in njegovo zasebno življenje nista nekaj samozadostnega ter neodvisnega od širšega družbenega okolja, temveč vanj ujeta in od njega odvisna. A hkrati posameznik s svojim zasebnim življenjem soustvarja širšo skupnost in z njo neločljivo povezano skupno dobro. Trditi, da sta urejena skupnost in posameznikova osebna sreča dve medsebojno neodvisni stvari, je zato nesmiselno.

Očitki »eskapizmu«

Kot smo torej videli, predstavlja Tihi mož čudovito katoliško vizijo skupnosti oziroma razmerja med posameznikom in njegovim širšim okoljem. Toda ali je ta vizija resnična? Ali ni to dejansko nedosegljiv ideal, ki ga nobena skupnost na svetu doslej ni dosegla? Najbolj osnoven očitek filmu bi torej lahko bil, da je eskapističen, da predstavlja nedosegljivo in nerealistično vizijo, ki z realnim življenjem in problemi običajnih ljudi nima veliko skupnega.

Očitki eskapizma pogosto letijo tudi na t. i. »tradicionalistično gibanje« v celoti. Tradicionalno usmerjenim katoličanom večkrat očitajo njihovo zagledanost v preteklost, v domnevno zlato dobo pred kaosom šestdesetih let. Pri tem naj bi pozabljali na manj svetle plati takratne dobe, na razpasli klerikalizem, nepripravljenost na dialog, triumfalizem itd. Hkrati naj bi preveč poudarjali cerkvene strukture ter pozabljali na osebo v njeni konkretnosti, na to, da je vsako človeško življenje na nek način »umazano« ter da objektivna moralna pravila ne morejo podati ustreznega odgovora na te probleme. 

Čeprav se s takimi in podobnimi očitki ne moremo v celoti strinjati, jim lahko pripišemo vsaj določeno mero resničnosti. Vizija skupnostnega življenja, kot se kaže v omenjenem filmu, je gotovo idealizirana. Tudi v tako katoliški državi, kot je bila Irska v prvi polovici 20. stoletja, se je pod lepim površjem skrivalo marsikaj grdega in nepravilnega, kar so denimo naplavila na dan nedavna poročila o spolnih zlorabah s strani irskih duhovnikov. Prav tako tudi splošno katoliško življenje v prvi polovici 20. stoletja in prej ni bilo idealno. Navsezadnje, mar bi kolaps Katoliške Cerkve po drugem vatikanskem koncilu lahko bil tako radikalen, če bi bila Cerkev v času papežev Pija XI. ter Pija XII. res tako močna in notranje kohezivna?

Naravnost »eskapistične« vizije

A tudi če kritikom priznamo vsaj delno upravičenost njihovih ugovorov, se mi zdi, da ta kritika ne oslabi bistvenega pomena »eskapizma« oziroma vizije zgledne katoliške skupnosti. Eskapizem namreč temelji na osnovni predpostavki krščanske vere – človek je z izvirnim grehom postal padlo bitje. Čeprav nas je Kristus s svojim darovanjem odkupil izpod oblasti greha, nas do njegovega dokončnega prihoda še vedno vežejo vezi greha in z njim povezana krivda. Živimo torej v »solzni dolini«, ki je nikakršna človeška prizadevanja ne bodo spremenila v novi »rajski vrt«. Še več, kot so nam pokazale ideologije 19. in 20. stoletja, našega položaja ne moremo radikalno spremeniti, temveč ga lahko s takimi lažnimi mesijanskimi idejami grozovito poslabšamo. Ko torej sprejmemo prepričanje o ujetosti človeka v vezi padlega sveta, je želja po izhodu naravna. Naravno je, da si človek želi tega, kar je bilo zanj po božjem načrtu prvotno določeno – popolno življenje v božji in človeški ljubezni. 

Eskapizem je torej po mojem mnenju naravna reakcija s krivdo obteženega človeka. Podobno je znani angleške pisatelj John R. R. Tolkien zapisal v svojem eseju O pravljicah

»Kot sem zapisal, predstavlja možnost Izhoda eno od poglavitnih funkcij pravljic, in ker jih sam nikakor ne zavračam, je jasno, da ne delim čustev prezira ali pomilovanja, ki jih je ''eskapizem'' danes tako pogosto deležen. /… / Zakaj bi človeka, ki se znajde v zaporu in hoče oditi domov, prezirali? Zakaj bi bil deležen zaničevanja, če, ko mu to ni mogoče, razmišlja in govori o temah, ki ne zadevajo ječarjev ali zidov, ki ga obdajajo?«
Zdi se mi, da predstavlja Tihi mož podobno idejo. Moramo se zavedati, da vizija katoliške Irske, kot jo predstavlja film, v taki obliki ni obstajala. A kaj zato? Mar nam ne more kljub temu služiti kot ideal, h kateremu je vredno stremeti? Mar ni v njej nekaj lepega, mar je kaj slabega v tem, če si želimo, da bi tudi mi živeli v drugačnih, boljših okoliščinah? Seveda ne! Taka želja bi za človeka, katerega pogleda še ni čisto prekrila tema greha, morala biti naravna. Hkrati nas zavedanje o nedosegljivosti »raja na zemlji« ne sme zapeljati v nasprotno skrajnost. Človeške skupnosti se glede doseganja skupnega dobrega pogosto radikalno razlikujejo. Čeprav katoliške skupnosti v predmoderni dobi ali v prvi polovici 20. stoletja resnično niso predstavljale popolnosti ali izkoreninile greha, to še ne pomeni, da niso v številnih ozirih predstavljale bistveno boljšega stanja. Nekdanje katoliške vaške skupnosti so kljub vsem napakam bile bolj kohezivne in solidarne, kar je omogočalo večjo duhovno, kulturno in materialno zavetje posamezniku. Trdimo lahko torej, da so bolje udejanjale skupno dobro in odgovarjale na resnične človeške potrebe.

Analogno lahko odgovorimo na očitke o pomanjkljivostih Cerkve pred II. vatikanskim koncilom. Seveda je bilo v njej marsikaj narobe, a to nas ne sme zavesti v nekritično obsojanje. Odnos današnjih katoliških »progresivcev« do tega obdobja cerkvene zgodovine je izredno podoben sekularnim kritikam predmoderne družbe. Ne zmorejo namreč pogledati, v katerih aspektih je tedanja Cerkev bolje opravljala svoje poslanstvo, temveč jo bolj ali manj a priori zavračajo. Sam nasprotno menim, da je tudi tukaj na mestu zdrav »eskapizem«. Če je Cerkev v tedanjem času imela častitljivo in duhovno bogato liturgično prakso, rigoroznejšo katehezo, večji obisk pri bogoslužju in prejemu zakramentov, bi morali to jasno priznati in ne bi nas smelo biti strah pred tem, da izpademo »nostalgiki«, kot je Branko Cestnik nedavno nekoliko prezirljivo označil kardinala Burka in njegove podpornike. V tem primeru hrepenimo namreč po nečem boljšem, po lastnostih, ki bi jih Cerkev po svojem bistvu vseskozi morala izkazovati.  

»Eskapizem« sam po sebi torej ne more predstavljati težave, vizija boljšega življenja je naravna in nujna. Težava pa nastane, če pozabimo na omejitve, ki nas vežejo. Če torej »eskapistične« vizije ne sprejmemo kot ideala, ki naj nam pomaga k boljšemu skupnemu in verskemu življenju, temveč kot goli ideološki program, s katerim udrihamo po nasprotnikih.

ponedeljek, 09. januar 2017

O obrekovanju kardinala Burkea



Gabon: duhovnik podeli kardinalu novomašni blagoslov
Pričujoči prispevek smo pripravili z žalostnim občutkom. Obravnava namreč tematiko, ki v Cerkvi ne bi smela imeti prostora, posebno ne v svetem božičnem času. A vse od objave »dubia«, o katerih smo poročali na blogu, se kampanja osebnih napadov, obrekovanj, zavajanj in preprostega laganja usmerjena proti vsem kritičnim glasovom ni končala. Tako smo tudi v slovenskem prostoru lahko slišali kar nekaj močno »usmiljenih« besed na račun kritikov apostolske spodbude Amoris Laetitia, posebno še kardinala Raymonda Burkea.

Kakor bi se vsak mož vreden svojega imena postavil v bran, če bi kdorkoli obrekoval njegovo ženo ali mater, se čutimo tudi mi dolžne postaviti se v bran vsem tistim, ki so zaradi svoje ljubezni do Boga in njegove Cerkve deležni podtikanj in podlih napadov.

Cestnikove skrivalnice

Začeti moramo z odzivom najbolj internetno aktivnega slovenskega teologa, patra Branka Cestnika. Slednji je na svojem blogu pred kratkim objavil analizo sedanjega dogajanja v Cerkvi pod naslovom Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška. Čeprav je že prej večkrat izražal stališča, ki ga jasno uvrščajo v t. i. »progresivni pol«, je pater Cestnik doslej vsaj skušal ohranjati določeno distanco. Tako je npr. prevedel tudi enega od zapisov nemškega filozofa Roberta Spaemana, o katerem smo poročali tudi na blogu Ad Dominum. Ne glede na to je Cestnik v zadnjem članku opustil vse pretveze po umirjenem, argumentiranem diskurzu.

Spornih in zavajajočih trditev v članku kar mrgoli, v nadaljevanju bomo zato izpostavili le najočitnejše. Najbolj v oči bodejo floskule o bitki proti ubogim. Kritike naj ne bi vodila iskrena skrb za Cerkev ter do najbolj ubogega med ubogimi, se pravi do Kristusa v zakramentu sv. evharistije, temveč naj bi jih motilo papeževo kritiziranje kapitalističnega sistema. Trditev je tako absurdna, da se mora bralec resnično vprašati, ali Cestnik s tem misli resno. Sedanji papež uživa naravnost neobičajno podporo skorajda vseh največjih svetovnih medijev, ki so njegovega predhodnika Benedikta XVI. praviloma hudo kritizirali, sprevračali njegove besede, potencirali vtis o popolnem kaosu v Vatikanu ipd. Večino omenjenih medijev obvladuje prav veliki mednarodni kapital. Prav tako se papež pogosto srečuje z »velikimi« tega sveta, pred kratkim je tako npr. gostil Tima Cooka, voditelja korporacije Apple, s katerim sta se zavzela za poglobljeno sodelovanje. Čedalje boljše odnose vzpostavlja tudi s totalitarno Kitajsko, kar pri številnih preganjanih kitajskih katoličanih sproža vedno večje občutke zapuščenosti, o čemer je že večkrat podrobno pisal vatikanist Sandro Magister. Vseh teh potez nočemo a priori kritizirati, verjamemo, da jih vodi iskrena skrb za dobrobit Cerkve. A trditi, da je papež Frančišek nekakšen osamljen borec proti »velikim in mogočnim«, kritiki pa sodijo med »sovražnike ubogih«, ni le popolnoma napačno, je v neutemeljenem podtikanju naravnost groteskno.

Cestnik nato zapiše, da je italijanski škof Bruno Forte eden najvidnejših teologov našega časa. To je isti Bruno Forte, ki je skušal v dokumente prve sinode o družini vključiti tri pozitivne odstavke o homoseksualnosti, čeprav o njih na sinodi skorajda ni bilo debate, kar so številni sinodalni očetje takoj izpostavili in Fortejev aktivizem tudi črtali iz končnega sinodalnega poročila. 

Cestnik tudi zamolči, da je do zamenjave kanclerja Malteškega viteškega reda
Albrechta von Boeselagerja prišlo zaradi dokazov o večletnem zavestnem plasiranju aboritvne in neabortivne kontracepcije, za katero je stal prav odstavljeni kancler. Poleg tega predstavlja Malteški viteški red suveren subjekt mednarodnega prava, ki ne stoji pod pristojnostjo papeža. Vitezi lahko skratka svoje notranje zadeve urejajo skladno s svojo voljo, zato je njegovo pisanje o tem, da papež zamenjave ni odobril, popolnoma irelevantno.

Cestnik nadalje citira »dvornega« vatikanista Andrea Torinellija, ki pravi, da bi morali kardinali čakati več let na odgovor Kongregacije za nauk vere. Zamolči pa to, da je bilo kardinalom s strani papeža sporočeno, da uradnega odgovora ne bodo dobili. Kardinal Gerhard Müller  je kot prefekt Kongregacije javno povedal, da mu je papež ukazal, da ne sme odgovoriti ter da bi to lahko v nasprotnem primeru storili v zelo kratkem času.

Končno Cestnik štiri kardinale označi za »tridentinske nostalgike« in jih primerja s šovinističnimi nacionalisti. Trditev ni podkrepljena z nobenim dokazom, izraža le avtorjev prezir do vseh, ki se ne strinjajo z njegovo vizijo. Kardinal Burke ni nikoli kakorkoli zanikal vrednosti II. vatikanskega koncila, poudaril pa je potrebo po pravilni interpretaciji, kar je navsezadnje večkrat izpostavil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.


Spletno usmiljenje

Kmalu po objavi Cestnikove pisarije so se vključili nekateri avtorji tudi na družbenih omrežjih. Gospa srednjih let (njeno ime ni bistveno) je tako npr. na Facebooku objavila nekaj slik papeža v neformalnih pozah in nekaj slik kardinala Burkea pri letnih posvečenjih duhovnikov Inštituta Kristusa Kralja. Ob tem je vredno omeniti, da ima ta duhovniška bratovščina v svojih vrstah desetkrat manj duhovnikov kot slovenske škofije. Ne glede na to pa se lahko pohvali kar s trikrat več bogoslovci v prvem letniku študija. Podatki so dovolj zgovorni sami zase.

Svoje »usmiljenje« so slovenski »progresivci« pokazali v komentarjih. Kardinal Burke je postal »kardinal burkež«, »čipkasti kardinal« ipd. Med drugim smo izvedeli, da naj bi bil v službi bogatinov tega sveta, da se maščuje za odstrižene privilegije, da je velik farizej in celo, da naj bi kot škof ščitil pedofilske duhovnike, kar so seveda popolne klevete. Srž kritike bi lahko skrčili v naslednjo poved: »Burke nima prav, ker nam ni všeč njegov stil oblačenja.«

Očitno je, da nihče od komentatorjev kardinala ne pozna. Ne vedo, v kakšnih razmerah živi, ne vedo, kakšen je osebno. Očitati nekomu »farizejstvo« in »vzvišenost«, ker ob uradnih priložnostnih uporablja predpisano kardinalsko opravo in daruje sv. mašo v lepih liturgičnih oblačilih bi za vsakega katoličana moralo biti nekaj nepredstavljivega. Liturgična oblačila nimajo nič skupnega s posameznikovo osebno ponižnostjo ali pomanjkanjem le-te. Izražajo namreč slavo vstalega Kristusa. V vsej cerkveni zgodovini bi zaman iskali svetnika, ki bi kritiziral liturgična oblačila kot preveč razkošna in »neponižna«. Tako je sv. Frančišek Asiški, ki se je odpovedal vsakršnemu osebnemu premoženju, v svojih spisih jasno zapisal, da morajo biti liturgična oblačila in posode vedno najlepša in najboljša. Podobno tudi za sv. Janeza Marija Vianneya noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je arški župnik drugače spal na golih deskah. Navsezadnje je naš Gospod sam zavrnil Juda Iškarijota, ko je slednji dejal, da bi bilo olje in dišave, s katerim je bil maziljen, bolje prodati in izkupiček podariti revežem. In končno, mar sodobni progresivci pravoslavnim bratom očitajo, da njihova čudovita liturgična oblačila ter bogata liturgija izkazujejo prevzetnost in farizejstvo? Seveda ne, razlog za to pa vedo že sami.
  

Frančiškova prijatelja Kirill in Barolomej:
kljub stilu še nista postala tarča kritik
Zakaj torej Burke?

Kako si lahko torej pojasnimo toliko neosnovanih napadov na kardinala Burkea in druge kritike AL? Med nami je tudi kdo, ki je Burka osebno spoznal, govoril z njim, mu stregel pri sveti maši. Zato lahko trdimo, da so podtikanja o njegovi domnevni vzvišenosti in elitizmu le to – zlobna podtikanja. Kardinal Raymond Burke je osebno izjemno prijazen in skromen, konfliktov se skuša na vsak način izogibati. A v svoji zvestobi Kristusu in Cerkvi ne pozna strahu.

Burke nima »stolčka«, nima imena, nima denarja, nima titul in nima okostnjakov. Skratka, Burke lahko dela svoje delo, ne da bi se moral kogarkoli bati. Svojo pot v Rim si je tlakoval s svojim »pro-life« angažmajem ter resnično sposobnostjo na področju cerkvenega prava. Kot škof v Združenih državah Amerike se ni bal obsoditi nominalno katoliških politikov, ki so podpirali splav. Prav tako je vedno izražal svojo podporo t. i. »tradicionalističnemu« gibanju ter prizadevanjem za prenovo bogoslužja. S tem si je že v ZDA nakopal številne napade iz »progresivnih« katoliških krogov ter množičnih medijev. Trditi, da je Burke le nekakšen pajac v službi mogočnih tega sveta, zato ni le nepošteno, je bizarno. Zaradi svoje brezkompromisnosti in pokončnosti pa predstavlja priročnega žrtvenega kozla, na katerem si lahko nekateri potešijo svojo jezo.

Vse bralce zato vabimo, da dobrega kardinala, kot tudi vse druge, ki si prizadevajo za katoliško in apostolsko vero, vključijo v svojo molitev. Menimo namreč, da dobronamerna kritika ne more biti problematična, je celo nujna. Tako že v Apostolskih delih lahko beremo, da je Pavel ugovarjal Petru, ko slednji ni imel prav. Prav tako danes tisti, ki opozarjamo na nekatere stvari, ki se nam zdijo problematične, nočemo rušiti edinosti Cerkve, želimo ji služiti. 

Split: 40 dni za življenje - kardinal v molitvi pred porodnišnico

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...